Čeprav so letos olimpijske igre daleč od nas in se marsikatera olimpijska zgodba spiše, še preden odpremo oči, pa tako veliko tekmovanje ne more ostati brez komentarja. Tako smo se o športnikih, ki imajo to čast, da lahko sodelujejo na takšnem tekmovanju, pogovarjali tudi mi na pogovorih v živo na Kongresnem trgu.

Vemo, da mora športnik doseči določeno normo za nastop na olimpijskih igrah in ta je različna za posamezne države in seveda tudi za športe. Tako se zgodi, da eden najboljših športnikov v svoji disciplini v domovini norme ne doseže, v drugi državi pa amaterski športnik uresniči svoje olimpijske sanje. Medtem ko bi prvi lahko spisal olimpijsko zgodbo z medaljo, pa je drugi vesel že, če pride do cilja.

Je to nepravično? To so pač olimpijske igre, so menili nekateri udeleženci. Amaterski športniki uresničujejo prvotno zamisel: Važno je sodelovati, ne pa zmagovati. Poglejte t. i. eksote – veselijo se vsakega trenutka!

V ospredju pa se bije boj za medalje, tečejo solze razočaranja in sreče, poražencem ostaja grenak priokus. Še posebej, če menijo, da se jim je zgodila krivica. Lahko jih razumemo, saj so olimpijskim igram namenili tako rekoč vse življenje – vsak športnik namreč sanja prav o nastopu na tem tekmovanju, najdrznejši tudi o olimpijskem odličju. Prav ti imajo največ možnosti, da ga zares osvojijo.

»Saj je samo ena tekma! Zakaj delajo takšno dramo iz tega?« so se spraševali udeleženci, ki jih šport ne zanima preveč. Najboljši športniki so lahko v vrhunski formi vso sezono oz več sezon, a se jim ravno na največjem tekmovanju ponesreči. Prav zato so olimpijske igre nekaj posebnega. Psihični pritisk, ko že vsi napovedujejo medaljo, še preden se tekmovanje začne, je včasih prehud. Po drugi strani pa imajo tisti, ki so odlični, a morda ne ravno v ožjem izboru favoritov, idealno priložnost za presenečenje. Takšnih olimpijskih zgodb je bilo že ogromno in te se  prenašajo iz leta v leto. Olimpijska zgodba z jamajško ekipo v bobu je zaživela celo na filmskem platnu.

Celo ljubitelji zimskih športov bomo kmalu pozabili, kdo je zmagal v posamičnih športnih disciplinah, prav gotovo pa bo še dolgo odmevalo presenečenje s superveleslaloma, ko je konkurenco ugnala 22-letna Ester Ledecká, sicer vrhunska deskarka.

Takšne zgodbe imamo radi! Pozabili bomo na razočarane športnike, žal v resnici ne gre več za sodelovanje, temveč za medalje.

Kateri olimpijski zgodbi vi najraje prisluhnete?

Ob koncu pogovorov se vedno razvedrimo s humorjem. Tokrat smo slišali olimpijsko šalo (resničnosti nismo preverjali :D)

Bere l. 1984 Brežnjev olimpijski pozdravni govor in začne: »Ooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo …« (ploskanje) »Oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo!« (ploskanje)

Nato se nagne k njemu sekretar in mu prišepne: »Tov. Brežnjev,to so olimpijski krogi, tekst se pa začne tu ..« :).