»Naša pot ni mehka trava, temveč gorska steza, posuta s skalami. Vendar se vzpenja, gre naprej proti soncu.«

Tako slikovito se je izrazila igralka Ruth Westheimer in ta misel nas je vodila skozi pogovore v ponedeljek, 12. februarja. Udeleženci so se spominjali svojih prijetnih in manj lepih trenutkov. Prav tako, kot se ob vzpenjanju na goro moramo spopasti z različnimi težavami, tako je tudi sicer v življenju. Slabo vreme, strma, ozka stezica, uničena pot, ko je treba iskati varen prehod, drsenje in še marsikaj se nam lahko zgodi. Pa tudi, ko smo na vrhu in uživamo ob osvojeni nagradi (razgledu, počitku, olajšanju, občutku zmagoslavja), še nismo na cilju. Alpinisti znajo dobro povedati, da je vrh samo pol poti. Treba je še sestopiti in se vrniti domov, česar mnogim, ki so stali na vrhu, žal ni uspelo.

V hipu se lahko vse spremeni

Seveda se vedno trudimo po svojih močeh, da bi nam uspelo, da bi se nam dobro izšlo in bi dobro živeli. Vendar ko nam to uspe, ne smemo pozabiti, kako težko je bilo, kaj je bilo treba narediti, kdo je pripomogel k dosegu cilja in kdo je morda celo postavljal ovire. Hvaležni smo lahko za vse to, hkrati pa se je treba zavedati, da se lahko v hipu vse spremeni. Nevihta lahko oteži sestop, plaz ga lahko prepreči. Če je na vrhu sonce, še ne pomeni, da nas bo spremljalo vse do spanca v domači postelji. Če smo zdaj na vrhuncu svojega življenja, je pravi čas, da se pripravimo na morebitne nevšečnosti, Kajti prišle bodo. Eden izmed udeležencev je povedal, da je takrat, ko nam gre zelo dobro, v bistvu slabo, saj se bo kmalu zgodilo nekaj, kar nas bo znova prisililo, da zberemo vse moči in se začenjamo vzpenjati proti soncu.