Tvoje laži te delajo bolnega. To je bila iztočnica pogovorov v ponedeljek, 11. decembra.

Vsak se kdaj zlaže. Kdor trdi, da ne, laže. Lažemo zaradi strahu, ponosa, previdnosti … Z vsako lažjo pa se počasi oddaljujemo od svojega pravega bistva. Od sebe samega. Šele ko spregovorimo po resnici, se začnemo osvobajati.

Ni lahko biti vedno iskren, še posebej, če vemo, da bo resnica izzvala neko neprijetno reakcijo – žalost, jezo, razočaranje. Vendar je kljub temu bolje, kot da nenehno lažemo, saj resnica boli enkrat, laž pa neštetokrat. Zaradi nje se končajo prijateljstva, razmerja, vsakršni odnosi, ker je porušeno zaupanje.

Nekateri znajo dobro lagati in niti ne znajo več biti iskreni. Vprašanje pa je, koliko jih te laži težijo. Odvzele so jim tisti pravi jaz. Saj poznate tisti izrek: Tako laže, da še sam sebi verjame. Samo vprašanje je, ali ga niso že dobili na laži, ali mu drugi sploh še verjamejo, mu zaupajo?

Veliko udeležencev pogovor je povedalo, da ne znajo ovinkariti, polepšati, temveč butnejo resnico in se šele pozneje zavejo, da bi lahko uporabili blažje besede. Tudi brutalna resnica lahko naredi nekoga bolnega. Pravi način je torej pomemben.

Kaj pa molk – je laž tudi, če nekaj zamolčimo? Če je molk zlato, potem velja, da tisto, česar ne vemo, ne boli. Če pa molk pove več kot tisoč besed, laži sploh ni bilo. To pa je odvisno od situacije.

Kaj pa vi menite? So laži del vašega vsakdana ali vas delajo bolne?