Kako zelo podobni besedi sta privoščljivost in nevoščljivost. Čeprav drugo že izdaja tisti začetni ne- in je jasno, da ne prinaša nič dobrega. Tudi prva ima lahko negativen značaj, če gre za privoščljivost nečesa slabega. O privoščljivosti in nevoščljivosti smo se pogovarjali na pogovorih v ponedeljek, 5. marca.

Nevoščljivost je nam Slovencem skorajda zapisana v genih. Zavidanje, da nekdo ima nekaj, česar kdo drugi nima, je že vsakdanje, celo ne vidimo več, da bi bilo s tem kaj narobe. Nekateri, ki si to lahko privoščijo, so sprejeli igro »kdo ima več in boljše« in svoje življenje osmislili tako, da konkurirajo drugim in si polnijo ego.

Medtem ko ti ne privoščijo drugim dobrega, jim hkrati privoščijo slabo. Privoščljivost in celo prizadevanje, da bi uničili srečo drugega, ne da bi sami imeli več, temveč da bi drugi imel manj, da bi padel na našo raven, da ne bi izstopal. Tega je ogromno tudi na delovnih mestih, še posebej tam, kjer je večina povprečnih delavcev. Ko pa eden pokaže več sposobnosti, znanja, ambicij, ga preostali hitro potisnejo dol, da ne bi bilo treba tudi njim delati več, da jim morda ne bi bilo treba truditi se. Privoščljivost, da se nekomu ne bi izšlo, čeprav si je sam utrl pot do želenega cilja, je lahko prva postaja pred nevoščljivostjo. Takoj ko drugemu uspe, nastopi nevoščljivost, in posledice so lahko hude.

Prav privoščljivost in nevoščljivost sta nasprotje solidarnosti.

Zakaj si ne bi privoščili dobrega in ne bili nevoščljivi? Ali ni dovolj vsega za vse?