Tudi beseda človeka ubije. Prav gotovo ste že slišali ta nasvet, o katerem smo se pogovarjali v ponedeljek, 31. oktobra.

Verjetno je vsak izmed nas kdaj izrekel nekaj, kar je drugega prizadelo in je pozneje obžaloval. Če že z besedo (na srečo!) ne moremo človeka dobesedno ubiti, pa ga lahko ranimo tako globoko, da uničimo del njega in vez, ki je dva človeka povezovala. Prekinjena povezava je lahko začasna, dolgotrajna ali celo trajna. Tudi če se znova vzpostavi, ne bo nikoli več enaka, kot je bila prej.

Izgovorjene besede ni mogoče izbrisati. Njen udarec lahko ublaži iskreno opravičilo. A tudi to ne deluje vedno. Odnos je lahko za vedno uničen.

Slika iz kampanije "Even words can kill" z @fam_cristiana

Slika iz kampanije “Even words can kill” z @fam_cristiana

Tudi to je izguba. Ni treba, da kdo umre, lahko se le oddalji. Boli pa skoraj enako. Spotikaš se ob upanje, da lahko kaj popraviš, rešiš, spremeniš. Drugi je že skorajda pozabil, da je kakšna vez sploh kdaj obstajala. Vsakršen trud je včasih žal zaman, zato si je nekega dne treba reči: Dovolj! in odnehati. Včasih pač ne gre, ne pomaga nobena beseda, nobeno dejanje, in to si je treba priznati. Ni lahko, ni prijetno, a je nujno. Zakaj bi klečeplazil za nekom in ga prosil, da se razumno pogovorita in rešita odnos, če mu ni mar zate?

Vsako izgubo je treba odžalovati in preboleti, ne glede na to, kdo se je oddaljil. Težko je, saj je lahko drugi fizično prisoten, a njegov duh do tebe ne seže. Ko se odločiš, da za njim ne boš več tekal in ga prosil, da se pogovorita, se ustavi. Premisli vse skupne lepe trenutke, razreši sam pri sebi, kaj je šlo narobe, poskusi odpustiti njemu in sebi. Prižgi svečo, če se ti zdi, da ti bo tako lažje, ali pa svojo bolečino zaupaj nekomu, ki naj bi razumel.

Tudi žalostne spomine včasih delijo udeleženci ponedeljkovih pogovorov na Kongresnem trgu. Lažje je, ko se izpovejo in hkrati slišijo podobne zgodbe. Za sproščeno vzdušje ob koncu pogovorov pa vedno poskrbi humor.