zelimo si pohval a dajemo kritikeŽelimo si pohval, a dajemo kritike. Če bi sami znali pohvaliti, bi morda tudi drugi nam namenili pohvalo. A zdi se, da je ta v naši kulturi izumrla. Vsaj tista edina prava, iskrena. Večina zna pohvaliti le, ko kaj potrebuje, ko želi pohvaljenega izkoristiti. Takšne je dobro prepoznati kot lažne. Tudi komplimenti spadajo v ta okvir. Že res, da vsaka ženska z veseljem sliši, da je ima lepe oči, čudovit nasmeh ali prijeten značaj, vendar se vsako dekle sčasoma nauči, kdaj so nameni tistega, ki deli komplimente dobri (na primer z njimi vzpostavijo pozitiven odnos, polepšajo dan ali začnejo pogovor) in kdaj so nameni slabi (izkoriščanje v vsakršnem smislu).

Torej, lepo je prejeti pohvalo, če je mišljenja zares, in prav in lepo se boste počutili tudi, ko boste prijatelja, partnerja ali celo sodelavca pohvalili, ko kaj naredi dobro. Ampak, ali znamo tudi sami sprejeti pohvale?

Kot smo ugotavljali že na začetku pogovorov v ponedeljek, 28. julija, je težko v kulturi, ki se ne zna več zahvaljevati, tudi prejeti pohvalo. Če menimo, da se je nismo zaslužili, včasih to celo povemo na glas, je tisti, ki je pohvalil, v zadregi, češ zmotil sem se. Morda se je bolje le zahvaliti za pohvalo, premisliti o njenem namenu in seveda tudi o svojem delu. Mogoče pa ste si zahvalo le zaslužili! Sprejmite jo in sami sebi recite: »Dobro sem to opravil!«

Zakaj pa ne bi kdaj pohvalili kar sami sebe?