»Oprostimo lahko otroku, ko ga je strah teme. Resnična človeška tragedija pa je, ko je človeka strah luči.« Tako je menil Platon in tako je še zdaj. Žal se zdi, da misel velja celo vedno bolj.

Kaj je luč? smo se spraševali med pogovorom v ponedeljek, 8. januarja. Naštevali smo različne lepe stvari: smisel za humor, vero, upanje, umetnost, življenjski zanos, razum, uspeh, resnico, spremembe … Vse to osvetli naše življenje in nas drži pokonci.

Vsaka od teh luči pa tudi nekaj zahteva – sprejemanje. Dovoliti si biti vesel, čeprav to morda deluje neumno, dovoliti si upati, videti lepoto in imeti življenjski zanos tudi v hudih preizkušnjah, biti razumen, ko nas prevevajo močna čustva, spoznati resnico, ki najprej močno udari, nato pa osvobodi … Vse to je nemogoče združiti v enem samem človeku, še posebej, ko smo v temi in se nam luč odmika. Zato potrebujemo ljudi okrog sebe. Takšne, ki so nas sposobni tudi brcniti, da bi zmogli stopiti iz cone udobja, v kateri nam v resnici ni všeč, a se bojimo, da je zunaj še slabše. Bojimo se luči. Najlaže je iskati izgovore, zakaj ne moremo ali nočemo ničesar storiti. Najlaže je nič storiti in jamrati.

19429652_1808014119511812_7015422476706914965_n

FB-profil Kocka modrosti – pogovori v živo

Tudi ko nam gre dobro, še ni nujno, da živimo v luči. Šele sčasoma se izkaže, ali je bilo to res dobro, saj se morda pravih težav ne zavedamo. Zavedeni smo. To lahko povzroči opojna zaljubljenost, zmanipuliranost, morda celo za kratek čas omama, odvisnost, nekaj pač, kar nas zamoti, da ne vidimo pravega bistva.

Ne dajmo se zamotiti. »Ljudje, prižgimo luč!«je zavpil humorist in šansonjer Fran Milčinski Ježek. Prižgimo luč zase in za druge, bodimo luč!