Tik pred materinskim dnem smo se na pogovorih na Kongresnem trgu nenadejano zbrale same ženske in debata je nekaj dni pred materinskim dnem zares čisto slučajno (če slučaji sploh obstajajo) nanesla na  odnos med materami in hčerkami.
Materinstvo je čudovito. Večinoma. A včasih se matere znajdejo v težkih situacijah, na katere se odzovejo, kot so se pač v tistem času lahko. Marsikdaj napačno, vendar v prepričanju, da delajo za svojega otroka kar najbolje. Mati že ve, kaj je za otroka najboljše. Ali res? In če ne ve mati, kdo sploh ve?

Morda se zdi za zunanjega opazovalca preprosto in dobro ve, kako je prav ravnati, v sami situaciji pa so lahko čustva, kot so strah, jeza, žalost, razočaranje ipd., tisto vodilo, ki lahko zapeljejo in zamere se rodijo.

Očitati svojim staršem napake, je normalno. Med pogovorom pa smo ugotavljali, da moramo poskušati razumeti, v kakšnih razmerah so bili starši, predvsem mati, od katere se pričakuje, da se za svojega otroka žrtvuje, se mu popolnoma preda, v vzgoji ne dela napak in da ob tem nase kar pozabi. Popolnih mater ni, pa tudi popolnih otrok ne.

Pomembno se je pogovarjati, priznati napake, odpustiti, se znati opravičiti, za vse to pa morata biti obe strani.

Materinski dan je morda pravi čas, da izboljšate svoj odnos z materjo, da spregovorite o tistem, kar je ostalo neizrečeno, pa čeprav so to le preproste, sicer težko izgovorljive: Rad(a) te imam.