Pogovore smo v ponedeljek, 11. decembra, vpeljali z zgodbo. V majhnem stanovanju se je drenjalo veliko prebivalcev, zaradi česar je pogosto prišlo do spora. V ta majhen prostor so se vselile še živali, kar je napetost še povečalo. Ko so te odšle, so si prebivalci oddahnili in lepo zaživeli, sporov ni bilo več.

Tako je mnogokrat. Ne vemo, kako dobro nam gre, dokler nam ne gre slabše. Ne zavedamo se, da bi lahko bila situacija še veliko hujša. Ni treba, da gre za tragične dogodke, vsak dan se nam lahko zgodi nekaj neprijetnega in že tarnamo, kako hudo nam je. Mleka je zmanjkalo, deževati ne neha, sosedje so glasni, obleka pretesna … Vse to so lahko izzivi, spodbude, kako iz situacije iztisniti kar največ, pa jih nemalokrat jemljemo, kot da bi se svet zarotil proti nam. »Zakaj se to dogaja meni?« večkrat slišimo. Ne dogaja se samo meni, dogaja se vsem. Vsi imamo podobne vsakodnevne težave, tudi tisti, za katere menimo, da živijo brez težav.

Šele ko na nas pade večje breme, ki ga ne moremo kar vreči čez ramo, vemo, da so bile dotedanje težave le nevšečnosti in si želimo, da bi bilo tako prej, za kar pa se je treba zelo potruditi, biti potrpežljiv in vztrajen. Včasih pa to sploh ni mogoče.

mislidneva_week12

Facebook profil @KockaModrosti-PogovoriVživo

Torej, cenite, kar imate. To ne pomeni, da se s tem zadovoljite, temveč le, da se vzdržite pritoževanja za vsako malenkost. Nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Ko se vam zdi, da slabše ne more biti, vam pogosto življenje samo pokaže, da je to mogoče. Tega pa res nočete, kajne?

Če se pritoževanja le ne morete vzdržati, se ne spravljajte na svoje najbližje. Pridite na pogovore, povejte, kaj vas teži. Nikogar ne obsojamo, nikomur ne vsiljujejo nobenih misli. Lahko pa slišite, kako so podobne situacije preživeli drugi.