Jean-Claude Carriere v knjigi Krhkost razmišlja, kako smo ljudje tehnološko napredovali, kako se zunanji svet zaradi t. i. »napredka« spreminja, a mi ostajamo isti: krhki, ranljivi in preplašeni.

Čeprav je težko priznati, da smo krhki, pa se tej temi na pogovorih v ponedeljek, 22. januarja, nismo izognili. Krhkost je del človeka, pa če si to prizna ali ne. Ob vsakem spodrsljaju, ne glede na to, kako oz. če smo se iz situacije rešili, se zavemo, da smo drugačni. Vsaj za trenutek, vsaj malo. Tako se pokaže človeška krhkost. V telesu se vse izkušnje zapišejo in pridejo na dan ob določenih dražljajih. Pogosto želimo to prikriti za masko močnega, odločnega človeka, s tem pa najbolj prevaramo sami sebe.

Z leti nas telo vse bolj opozarja, da smo krhki. Še posebej v družbi, ki slavi mladost in zdravje. A saj ni treba biti star, da bi videl, kako hitro gre lahko kaj narobe – v fizičnem ali psihičnem smislu. Ko ni vse v redu in se tega ne da skriti, se okolica čudno odzove. Nekako ne vedo, kako ravnati z bolnim, invalidnim, žalujočim, strtim človekom, zato se ga najraje kar izognejo.

Vendar pomislite! Danes je svojo krhkost pokazal nekdo drug,  jutri jo boste neželeč morda pokazali prav vi. Kako si želite, da bi ljudje z vami ravnali takrat?

Krhki smo, zavedajmo se tega vsak trenutek. Krhek sem jaz, krhki so naši najbližji in krhki so sistemi, ki jih je ustvaril človek. Nikdar ne vemo, kdaj bomo omagali, kdaj bomo potrebovali pomoč ali kdaj bo krhko življenje bližnjega dočakalo svoj konec.