Ta izhodiščna misel je med udeleženci pogovorov spodbudila različna razmišljanja, saj jo je mogoče razumeti na vsaj dva načina: dobesedno in v prenesenem pomenu, tudi tega pa si ne vsi predstavljajo enako. Nekateri so naučeni, da gledajo, kod hodijo, zato vedno zrejo v tla, ne glede na to, ali so dobre volje ali slabe. Drugi radovedno pogledujejo okrog sebe, nekaterim pa se pogled med drugim obrača tudi navzgor.

Ne spreglejte mavrice!

Ne spreglejte mavrice!

Ta različnost pa se kaže tudi v prenesenem pomenu. Tisti, ki so osredotočeni na težave, stiske, morda ne opazijo kakšne pozitivne malenkosti, ki bi lahko polepšala vsaj pol ure v dnevu. Nenehna zaskrbljenost v natempiranem svetu ne more trajati. Nekega dne se človek zdrami, si zaželi nečesa lepega, prijetnega in se za to trudi. Pa čeprav je to le dobra knjiga, sprehod v naravo, izlet v mesto, dobro opravljeno delo ali pogovor z (ne)znancem.

Kdor vedno gleda naokrog, opazi mnogo stvari, ni zazrt vase, temveč z zunanjim svetom. Tudi v nedobesednem pomenu. Skrbi ostanejo spodaj, ne daje jim veliko pomena, vendar pa zato včasih spregleda oviro, se zaleti vanjo in pade. Pa vendar bo vstal in znova zrl okrog sebe, ne v tla, poraz ga ne bo zlomil.

Glavo gor, rečemo nekomu, da mu vlijemo upanje. Kaj pa pogled gor, proti nebu? To je pogled, v katerem je lahko prošnja, zahvala, molitev ali vprašanje. Pogled, ko svoje skrbi damo v roke Drugemu.

Kam pa vi zrete, ko hodite?

Vsi pa ste vabljeni, da se nam pridužite na pogovorih v živo! Vsako soboto in ponedeljek ob 18.00 na Kongresnem trgu 14 :)