»Izrazi svojo bolečino z besedo. Bol, ki ne govori, duši srce, dokler ne poči.«

Tale Shakespearjeva misel je pri udeležencih sprožila spomine na težko obdobje v njihovem življenju. Spregovorili so o tem, kako so svoje preizkušnje premagali in kakšno je njihovo življenje zdaj. Seveda vsaka premagana težava človeka spremeni, saj turbulentni dogodki pretresejo in zahtevajo, da se zberemo in naredimo iz sebe nekaj, česar morda sicer ne bi. Ali pa pademo. Tudi to je lahko začetek nove poti.

Nismo vedno močni, je opozoril eden izmed udeležencev, potem ko smo opisovali, kako smo se izmazali iz težav.

Seveda se najraje spominjamo tistega, kar smo uspešno premagali, iz situacije izšli kot zmagovalci, pogosto pa pozabljamo, kaj smo za to žrtvovali, kaj smo pretrpeli in tudi to, kaj smo izgubili. Tega nočemo slišati in morda je prav tako. Iz vsake situacije je dobro izluščiti najboljše, sicer se lahko utapljamo v črnih mislih, v razmišljanjih, kaj je bilo, in ne kaj je zdaj in kaj lahko s tem naredimo.

Res je, da se nekoliko bolje počutimo, če komu potarnamo, zaupamo, kako je težko, a najpomembneje je, da je oseba, ki ji povemo, prava. Nekateri se veselijo težav drugih, saj se sami počutijo bolje, češ, saj meni ni tako slabo, drugim gre še slabše. Drugi ne razumejo in lahko celo počutje poslabšajo, najhujši pa so tisti, ki slabe stvari drugim celo privoščijo.

Ne glede na te pomisleke je pogosto prav olajševalno nekomu izraziti svojo bolečino, saj lahko zadržane, prikrite bolečine izbruhnejo nenadoma in nepričakovano, včasih v obliki telesne ali duševne bolezni.

Komu pa vi izrazite svojo bolečino?