Slovenci v svojo kulturo nismo sprejeli objemanja, kot so to storili npr. Italijani, zato smo pri tem zadržani. Kljub temu pa se nekateri pogosto objemajo, drugi sploh nikoli, tretji pa samo z najbližjimi. V ponedeljek, 23. oktobra, smo udeleženci pogovorov delili izkušnje, kako sprejemamo in dajemo dotik in objem.

Dotik po navadi sproži dvig pozitivnih hormonov in razveseli tistega, ki ga občuti. Vzdrami čustva, rojeva prijateljstva in ljubezni, če je le mišljen dobronamerno.

Vendar je lahko odziv zaradi prejšnjih slabih izkušenj čisto nasproten. Ena izmed udeleženk je povedala, kako se je izogibala trgovine, v kateri se je je trgovec dotaknil. Ker pa so prav tega trgovca njeni prijatelji hvalili kot poštenega in prijaznega, se je odločila, da po dolgem času znova stopi v njegovo trgovino. Konec koncev se je je samo dotaknil, si je govorila. V resnici je spoznala njegovo poštenost in celo razumevanje strank in razumela, da je bil njegov dotik le prijazna gesta, s katero se je želel prikupiti svojim strankam. A zanjo so bila pomembnejša besede in dejanja.

Še pomembnejši od dotika mimogrede je objem. V pravem objemu, v katerem se za trenutek ustavimo, se objemajoča predata drug drugemu. Takšen objem je tolažilen in opogumljajoč. Po njem hrepenimo vsi v vseh obdobjih življenja.

Koga največkrat objamete vi?

Koga največkrat objamete vi?

Nekaj najlepšega pa je objeti otroka. Otrok, ki sprejme objem, ga sprejme v vsej polnosti, v njem uživa, ne preračunava, temveč čuti, da ga ima objemajoči rad. Vez se stke med njima in če se bo navadil, da mu objemi in dotiki prinašajo ugodje, jih bo tudi v prihodnosti vajen, v njih bo užival in jih z veseljem tudi delil.

Objemajte se in se imejte radi!

Se radi družite in debatirate? Povejte več!  Vsako soboto in ponedeljek ob 18.00 na Kongresnem trgu 14. Prisrčno vabljeni!